V Slovenijo sem iz Banja Luke prišla 1985 in se s 17-imi let zaposlila v bolnišnici Franca Derganca Šempeter pri Gorici na internem oddelku kot čistilka. Delala sem tudi na dializnem oddelku, tam sem se spoznala z ljudmi, ki so hodili na zdravljenje. Po 4-ih letih dela sem zbolela in ob preiskavah so ugotovili, da sem rojena z eno ledvico. Bolezen je prizadela še to, prišlo je do akutne ledvične odpovedi in sledilo je dializno zdravljenje. Leta 1993 sem začela z zdravljenjem s hemodializo, narejena mi je bila AV fistula na levi roki, ki mi je prenehala delovati nekaj let po transplantaciji. Nikdar si ne bi mislila, da bom ležala na posteljah, kjer sem delala. V tem letu so me tudi upokojili. Po treh letih sem se odločila za transplantacijo in začela s preiskavami za pripravo na transplantacijo. 21.12.1998 sem bila poklicana na TX. Klic je bil zgodaj zjutraj, šla sem na dializni oddelek, kjer me je že čakalo reševalno vozilo in me odpeljalo v UKC Ljubljana. Občutki so bili mešani, ker nisem vedela, kaj me čaka. Po TX je prišlo do manjših zapletov, ki so se sprotno uspešno reševali, in ta presajena ledvica mi deluje še danes. Skupno 5 let zdravljena s HD in 6 let s presajeno ledvico, je dolgo obdobje, a se mi zdi, kot da se je to dogajalo včeraj, in želim si, da bi to trajalo čimdlje. Aktivna sem tudi v Društvu ledvičnih bolnikov severnoprimorske regije. Sem članica izvršnega odbora, udeležujem se aktivnosti, ki jih pripravljamo in ozaveščamo ljudi o boleznih ledvic. Prav tako hodim po šolah s sestro Alenko in otrokom povem zgodbo o svoji bolezni in kako naj varujejo svoje ledvice. Otrokom povem, da ko grem od doma, najprej vzamem vodo in zdravila, nato šele denarnico.

Pripravila: Alenka Bitežnik